SPOMIN NA LOVSKEGA TOVARIŠA
Kaj jih je privlačilo …
Večina popotnikov, ki v današnjem času, ko prehitevamo sami sebe, potujejo po Idrijskem in Cerkljanskem, opazi samo hribe, ki se strmo dvigajo na obeh straneh doline reke Idrijce; strme košenice – kar jih je še ostalo; mogočne grape, ki so si z vso surovostjo izborile pot do reke, in se ob tem čudijo. Le kaj je privlačilo ljudi, da so se tukaj naselili in tu tudi do danes ostali? Posamezniki, ki si vzamejo čas za izlet v katero od teh grap, dolin in pobočij, ki se dvigujejo nad njimi vse do posameznih planot in vrhov, pa kmalu opazijo vso lepoto in spremenijo svoje prejšnje mnenje. »Zelo lepo, samo kaj pa pozimi, kako vsak dan do službe? Za vikend že, za redno bivanje pa – ali se splača? Saj ni nobene računice.«
Na žalost si že tudi nekateri iz mlajšega rodu današnjih prebivalcev teh vasi zastavljajo podobna vprašanja. Zakaj ne bi šel živet v mesto? Odbiješ tistih osem ur, potem pa se zavališ na kavč, pogledaš malo TV ali pa greš malo na trim ali kak fitnes in se po delu ne ukvarjaš še s kakšnim krompirjem, ki je v trgovini skoraj zastonj, pa z živino in podobnimi neumnostmi; saj se tako nobena ne splača. V mestih pa kolesarjenje, golf, tenis, nordijska hoja ... Zato so se nekatere od teh vasi že dodobra izpraznile in senožeti, sadovnjake … in že tudi njive, je pričelo preraščati grmovje.
Včasih …
Rod, dva ali tri nazaj so stvari v teh krajih izgledale povsem drugače. Govorim o vasi Jesenica na Cerkljanskem, v kateri sem tudi sam rojen in je za mene, kljub temu da že 56 let živim v Spodnji Idriji, dom z veliko začetnico. Tu sem tudi član LD Otavnik in vedno, ko pridem na lov, imam občutek, da prihajam domov, med svoje ljudi. In govorim o vasi Orehek, ki je nekoliko nižje in se s posameznimi domačijami nadaljuje po Orehovški grapi, po kateri teče potok Jesenica, ki se v kraju Reka izlije v reko Idrijco.
Po prvi svetovni kalvariji je to območje prišlo pod oblast italijanske države. Prebivalci so se bavili izključno s kmetijstvom, za priboljšek pa so si naskrivaj, z 'raubšicanjem', privoščili kakšno divjačino. Takrat je veljal zakupniški lovski sistem in lovišče je imel v najemu nek trgovec iz Gorice. Zaposlenega je imel domačega lovca, ki naj bi skrbel za red v lovišču in preprečeval krivolov. Razmere takrat niso bile rožnate. To, kar danes poznamo pod imenom 'velik kmet', je takrat pomenilo par repov živine in kakšnega prašička; pa seveda obdelane njive, posejane predvsem z žitom, da je bil kruh pri hiši. Veliko vlogo je imelo tudi sadje, ki se je sušilo v 'pajštvah' (sušilnicah sadja) in se tako shranilo za prehrano preko zime. Večina ljudi v cerkljanskih vaseh je bila bajtarjev, ki so delali pri teh kmetih, doma pa redili kakšen rep, da je bilo pri hiši mleko; in teliček za prodajo, da so lahko poplačali davek ali pa si privoščili kakšne gumijaste škornje. Kljub temu da so delali po cele dneve, so le redki uspeli zagotoviti hrano do naslednjega pridelka. Po vojni je ostal skrit kak kos orožja in v vasi Orehek je bil mož, ki je v svoji kovačiji znal predelati vojaško karabinko za lov na veverice, skovati past za jazbeca in zajca in tako omogočil ljudem kakšen priboljšek. S tem pa je povzročil precej sivih las domačemu lovcu, ki je skrbel za lovišče. Zajce so najraje lovili, ko je že padlo nekaj snega, najbolje suhega. Nastavili so kovinsko past, jo narahlo prekrili s suhim snegom, tako da so sneg presejali skozi 'rejto' (sito za ročno ločevanje plev od žita) in po vrhu potresli par žitnih plev. Potem pa na skrivaj hodili ogledovat. Očetov stric, ki je veljal za tiste čase že za kmeta, je imel že od prej omenjenega kovača predelano puško. Da bi izpadel pomembnejši od ostalih, se je približal v past ujetemu zajcu in ga hotel usmrtiti s strelom. Na njegovo nesrečo pa je s strelom zadel mehanizem za napenjanje in sprostil prijem, da je dolgouhec pobegnil. Bile pa so te pasti zelo nevarne. Tako se je vaščan pri napenjanju sam ulovil za nogo in rešili so ga šele, ko je s pastjo vred prišepal domov. Zelo iznajdljivi pa so bili tudi z zankami, saj so se senožeti takrat dvigovale vse do Porezna in ni manjkalo perjadi – ruševcev, jerebov, kotorn, katerim so nastavljali zanke v prehodih skozi plotove. Srnjad pa je bila takrat zelo redka.
Še bolj kot lakota in težke razmere pa je prebivalce za vrat tiščala italijanska oblast. Tik nad vasjo Jesenica so zgradili kasarno. Vojaki so tako neprestano nadzirali ljudi. V ilegali je bilo potrebno skuhati žganje, zaklati kakšnega skritega prašička in na dom s pomočjo krivolova prinesti kakšen priboljšek. Ljudje so bili složni in niso ovajali eden drugega. Tudi lovec, ki je skrbel za nadzor lovišča, je največkrat stvari rešil sam, saj bi ovadba pomenila nastop fašistov iz kasarne, ki pa tudi njemu niso dišali. Bolj hrabri so se posluževali tudi strelnega orožja, čeprav je bilo tveganje zaradi poka precej večje. Tako se je zgodilo, da je vaščan že navsezgodaj na Kojci, ki se dviguje nad vasema, ustrelil srnjaka, ga skril in na vrat na nos odhitel v Orehek k nedeljski maši, si tako pridobil alibi in po maši poskrbel za prenos plena domov. Največkrat so izkoristili prevoz sena s sanmi iz visoko ležečih senožeti, kjer so v senikih ali kopah do zime shranjevali seno. Ali pa so uporabili koše za prenašanje listja, ki so bili pravi mali transporterji in se je v njih dalo marsikaj skriti. Tako se je očetovemu sosedu pripetilo, da je ob prihodu v vas iz kupa sena na saneh gledala skoraj cela srnina noga, ki se je razkrila zaradi tresenja med prevozom. Moj stari oče mu je samo hudomušno dejal, da naj tisto štrlečo vejo pa le popravi nazaj, da ne bo kaj narobe. Povedal pa seveda ni nobenemu, kar je verjetno pomenilo, da pri sosedu niso ostale vse štiri noge, ampak je v zahvalo ena romala k staremu očetu ...
Žebelj v krsto pa so si Italijani zabili, ko so mislili, da bodo iz teh ponosnih in na svojo zemljo navezanih ljudi naredili Italijane. Bolj ko se je bližala druga svetovna vojna, večji so bili pritiski na ljudi. In tako je začelo v vasi prihajati do vedno večjega odpora vaščanov do italijanskih vojakov. Odpor so na različne načine izvajali celo otroci, med katerimi je bil tudi moj oče. In pa moj kasnejši lovski tovariš Rafael Štucin - Fele. Bila sta istih let, tako da sta skupaj obiskovala obvezno italijansko šolo, bila zadnja vpoklicana generacija v italijansko vojsko, bila v partizanih in bila oba lovca. Očetu, ki mi je povedal večino opisanega in naju je z bratom oba navdušil, da sva člana lovske druščine, sem nadvse hvaležen, vendar o njem samem in o vzrokih, da se lovska tradicija v družini nadaljuje, morda kdaj drugič ...
Napisati pa bom poskušal zgodbo lovskega tovariša Feleta, ker se mi zdi, da je v njej vse, od navezanosti na zemljo, ponosa do svojega naroda in, ne nazadnje, strasti do lova, pa ne do nabiranja trofej, ampak do doživljanja same narave in druženja s solovci.
Fele se je rodil leta 1925, v Orehovški grapi, na kmetiji Pri Mlinarju po domače. Tudi njemu je življenje teklo podobno kot vsem ostalim takrat. Ko je kot zadnja generacija služil vojaški rok v Italiji, je leta 1943 doživel kapitulacijo italijanske vojske. Ker je
Fele prvi iz leve. Obisk na domu 26.12.2007 (Slika: Klavžar Drago)
že prej imel Italijanov čez glavo, je takoj poiskal možnost, kako se pridružiti partizanom. Po osvoboditvi je bila domača kmetija brez gospodarja in lotil se je obnove. Ustvaril si je družino, imel dva sina in za dodatni zaslužek postavil še žago. Stanje se je nekako normaliziralo in želja postati pravi lovec je bila vedno močnejša. Tako je postal eden od ustanovnih članov nastale Lovske družine Otavnik. Življenje je postalo lepše, lovci so prav na njegov namig določili prostor za lovski dom in ga tudi zgradili. Takrat pa kot strela z jasnega! Pri delu na žagi se je zapletel v pasasti pogonski jermen, kar mu je povzročilo hudo trajno okvaro celotne noge in s tem otežilo hojo do te mere, da lov zanj ni bil več mogoč. Kot da to še ni bilo dovolj, mu je umrl še starejši sin in odločil se je izstopiti iz lovske družine.
Leta so minevala, telesne in duševne rane so se do neke mere zacelile in ponovno je privrela na plan želja po članstvu v lovski družini, čeprav je vedel, da loviti ne bo več mogel. Ponovno se je z mislimi vključil med lovce, občasno se je udeleževal nastrelitev pušk, sestankov, pogovorov … in tako se je začelo.
Ker sta bila z mojim očetom tesna prijatelja že iz otroških dni, je bilo povsem razumljivo, da sva bila njegova prijatelja tudi midva z bratom. Velikokrat smo ga šli skupaj obiskat na njegov dom in obiska je bil vedno vesel, saj je prišel njegov prijatelj iz otroštva- soborec, pa midva z bratom kot lovska tovariša v LD, in verjemite, da snovi za pogovor ni manjkalo.
Na večerne love sem velikokrat hodil prav blizu njegove domačije in si vsakokrat vzel deset minut, toliko da ga pozdravim. Potem pa vedno isto ... Največkrat je sedel na kmečki peči v hiši in vprašal: »Kam greš?«, kot da ne bi vedel, da grem na lov, saj sem bil v popolni 'bojni' opremi. »Veš kaj, boš že še šel drugič, sedi raje malo k meni, bova kakšno rekla.« Spotoma je poklical ženo, ki je že, ustaljeno, iz male kamre prinesla domače žganje v četrtlitrski steklenici, ki je bila pri hiši verjetno še od osvoboditve. Popijeva vsak kozarček, drugega največkrat natoči samo meni, saj mu že nekaj nagaja srce. Takoj zatem ženi, ki sedi pri mizi v hiši, naroči, naj mi prinese kaj za jest, kot da bi garal celo popoldne, ne pa sedel na topli peči po slabe pol ure vožnje z avtom. Verjetno za vsak primer, če bi le vztrajal, da grem naprej. Nato pa vse po ustaljenem dnevnem redu ... Najprej, kako je z očetom, kako doma in kako je v lovski družini. Ko govoriva o očetu, se mu oči kar svetijo: »Sva jih precej nakuhala,« reče in nadaljuje. »Ko smo v italijanski šoli morali peti neko pesem, ki je poveličevala Ducceja, in pridemo z besedilom do kraja, tvoj oče nadaljuje v cerkljanskem narečju: 'Patle se pa usrau …'« Učitelj je norel in od drugih učencev hotel izsiliti, da bi povedali, kaj je tvoj oče govoril, vendar ni hotel nihče povedati. Sledila je kaka skupinska kazen, zadoščenje je pa ostalo. Modrujeva naprej in prideva do partizanov. Fele je bil v partizanih orožar in je bil prisoten pri preizkusu nekakšnega partizanskega minometa. Preizkus so izvedli v Cerknem in prisotni so bili pomembni oficirji, med njimi narodni heroj. Izstrelek je bil narejen iz dveh vojaških čelad, napolnjen z eksplozivom. »In,« nadaljuje Fele, »ko si mlad, si precej neumen, pa sem vseeno na vrv, ki je služila za aktiviranje minometa, privezal še svoj pas od hlač in jo tako podaljšal. Izstrelek je eksplodiral v cevi in povzročil masaker ob minometu. Če bi ne bilo pasu, ti danes ne bi nalil še enega kozarčka ..« reče in mi ga natoči. Je pa zaradi pomembnežev, ki so ob preizkusu bili ubiti, izgledalo, da bo kazen doletela tudi Feleta. Pa jo je nekako odnesel.
Skozi pogovor prideva do konca vojne. Kot orožar dobi službo v vojski, s tem plačo in dokaj dostojno življenje za tiste čase. Vendar zaradi navezanosti na domačo zemljo se vrne domov. »Kdo bi pa delal doma, ko ni bilo nikogar!« reče v opravičilo samemu sebi. »Aja, sem ti že povedal, da ko sem bil v Ljubljani kot orožar in sem že odklonil ponujeno službo, me je nek general poizkusil vseeno zadržati. 'Ali znaš voziti motor?' me je vprašal. Ko sem mu odgovoril, da ne, reče: 'Nema veze, naučit ćeš.'«
In tako je Fele še tisto popoldne naredil par krogov z motorjem in nekaj časa še ostal v vojski kot kurir, potem pa se je vrnil na domačijo.
Nadaljujeva pogovor in ponudim mu, da ga peljem k lovskemu domu, kjer se hodijo past gamsi in bi katerega lahko uplenil, saj hoja tam ni bila potrebna. Pa mi da takoj vedeti, da iz te moke ne bo kruha, in nadaljuje. »Ti povem, kako sem ustrelil zadnjega gamsa!«
Nedaleč od hiše je med delom opazil gamsa. V glavi je bilo takoj rešeno, da ga bo poizkusil upleniti. In tako ga je hodil čakat dan za dnem, dokler se mu ni nasmehnila sreča in je gamsa dejansko uplenil. Vse prav in dobro. Do mesta, od koder je streljal, je nekako prišel, krogla do gamsa v drugi breg tudi, brez problema, problem pa je bil, kako do njega in kako ga prinesti domov. »In?« vprašam. »Ja, grem domov, povem ženi, kje je gams. Žena takoj vzame koš in prinese gamsa domov. No, vidiš, ta je bil pa moj tazadnji …« Žena, ki ves čas najinega pogovora sedi pri mizi, se pri zadnji zgodbi samo hudomušno nasmeje, in reče: »Ja, kaj sem pa hotela drugega.«
Ob bežnem pogledu skozi okno ugotovim, da se je že zmračilo in se bo treba vrniti domov. Ob odhodu mi še reče: »Pa še kaj se oglasi.«
Zdravje je Feletu počasi pešalo in prišla je novica, da nas je zapustil. Slovo od njega mi ni bilo lahko, pa čeprav je bil mož že v zrelih letih in je bila med nama velika starostna razlika. Nekako sem si ga lastil in ni mi žal tistih odpadlih lovov, ki sem jih preživel z njim v pogovorih.
Škoda le, da se nisem še večkrat ustavil, ko sem šel mimo ...
Drago Klavžar (LD Otavnik)