Na zajca ob polni luni

KRATKE »LOVSKE« A VENDAR RESNIČNE

NA ZAJCA OB POLNI LUNI

Kljub vsemu delu na kmetiji se gospodar ni mogel odreči ljubezni do lova . To ni bil lov na trofeje ampak spoštovanje in občudovanje vsega živega . Pa ne nazadnje tudi nuja za preživetje. Nekako mu je uspelo kupiti rabljeno dvocevko za kaj več pa ni bilo denarja. Vendar je njemu to povsem zadostovalo. Med samo košnjo tako ni imel časa še za lov je pa puško vedno nosil s sabo, ko je odhajal kosit oddaljene senožeti. Tam jo je obesil na določeno mesto v seniku in jo zvečer zopet odnesel domov. Še največkrat jo je uporabil ,ko se ni mogel drugače znebiti posameznih kač ,katere so se zadrževale v seniku. Te je potem obesil na vidno mesto na kakšen osamljen grm in skupaj z otroci opazoval kako je po njih priletel orel. Po končani košnji pa si je že tudi ukradel kakšno jutranjo urico za lov. Pred delom na njivi je na kratko pogledal za kakšnim dolgouhcem ali v aprilu še v temi prisluhnil divjemu petelinu ali ruševcu. Tudi mleko za mlekarno je kakšen dan dalj časa ostalo na hlajenju, ko ga je zamotil kakšen lep primerek srnjaka. Pravi praznik pa je bil,ko so se lovski tovariši v jeseni zbrali v njegovi hiši in od tam peš odšli na skupen lov. Plena nikoli ni bilo kaj prida, zgodb o doživetjih pa za malo knjižnico ob povratku. Še posebej pa je bil čas za te reči ko je prišla zima. Takrat so bile zime precej zgodnejše kot sedaj pa tudi bolj ostre. Zato je na gospodarjevih njivah vedno ostala kakšna glava zelja ,da so jo zajci lažje preživeli. Pa tudi drugi kmetje ,kateri niso bili lovci so tu pa tam pustili kakšno glavo na njivi za

prehrano divjadi. Ko pa je opazil v snegu zajčje stopinje katere so vodile iz gozda na njivo pa je komaj čakal polne lune. Z lovskim tovarišem sta se zmenila, da pojdeta ponoči počakat kakšnega dolgouhca kateri bi popestril enoličen zimski jedilnik. Tako sta se v noči polne lune dobila na njegovi domačiji. Ker je bilo še prezgodaj in zunaj strupen mraz sta pravega trenutka čakala kar na kmečki peči. Pričakovala sta ,da ju bo zeblo in sta preventivno popila vsak po šilce ali dva. Skromno oblečena za mrzlo noč sta se tako odpravila v kozolec iz katerega se je videlo na njivo, kamor so se hodili hranit zajci. Tam sta že pred tem pripravila velik lesen čeber napolnjen z listjem v katerega sta zlezla ob prihodu. Na koncu pušk sta v cev narahlo zatlačila bel papir kateri naj bi služil za boljšo orientacijo pri merjenju ponoči. Tik preden sta se umirila sta še ponovila preventivo proti mrazu iz male steklenice katero sta prinesla s seboj. In tako zaščitena sta čakala ,da vzide polna luna. Mraz se je ponoči stopnjeval in tako po parih urah spanja v čebru zbudil tudi zajčja lovca. Na nebu je sijala polna luna ,da se je videlo kot podnevi. V snegu je bilo vse polno svežih zajčjih sledov kateri so si med njunim spanjem dodobra napolnili trebuščke in se varno vrnili nazaj v gozd. Med vračanjem proti domu sta si domislila sto izgovorov zakaj prihajata brez mesnega priboljška. Seveda pa spanje med temi ni bilo omenjeno. Tako neumna pa že nista bila ,da bi si sama uničevala lovski sloves.

HVALEŽNOST PA TAKA

Pravo moro pa je gospodarju povzročal srnjaček za katerega je skrbel po tem, ko mu je bila še kot mladiču s koso poškodovana noga. Poškodovanega je prinesel domov ,mu nogo z žganjem razkužil ter povil. S hranjenjem preko steklenice si je kmalu opomogel. Naslednje poletje ga je že pripeljal med njive kjer je privezan pasel travo in pridobival na moči. Zato se je odločil ,da ga izpusti na prostost. Še posebno ,ker je bil čas paritve je upal ,da se ne bo vračal. Ta pa se je utrujen po ljubezenskih avanturah preko dneva najraje posvečal fižolu na njegovih in sosednjih njivah. Kmetje so začeli negodovati in sklenil je temu narediti konec. Tako ga nekega popoldneva odpelje uro hoda stran od vasi in ga tam izpusti v veri ,da bo tam tudi ostal. Vendar se ta po parih dneh vrne nazaj in nadaljuje s svojo veščino prehranjevanja. Čeprav s težkim srcem je bil primoran poseči po najmanj priljubljeni rešitvi in srnjaka poslati v večna lovišča .

NI VSE ZA VSAKOGAR

Možakar ni bil ravno gosto beseden in ni brez potrebe tratil besed. Vsaka beseda preden je ugledala luč sveta je bila deležna tehtnega premisleka. V primerih ,ko je ocenil, da pa je treba molčati pa ni bilo postopka s katerim bi iz njega izvabili skrivnost. Ena takih katero je najbližjim zaupal šele proti koncu svojega življenja pa se mu je zgodila ob delu v gozdu. V lovski družini so se zmenili, da za skupne potrebe nabavijo psa. In res so kmalu kupili nemškega terierja kateri so takrat veljali kot vsesplošno uporabni. Za skrbnika psa so izbrali njega čeprav se je na začetku nalogi izmikal prav zaradi skrbi, da bi se psu kaj zgodilo. Nazadnje pa je le popustil in psa pripeljal domov. Ker za lov ni bilo dosti časa ga je vedno jemal s seboj tudi ko je opravljal kmečka opravila. In tako tudi nekega dne, ko je v gozdu podiral drevesa. Pes je bil spuščen kot že toliko krat in je vedno počakal na svojem mestu v trenutku, ko je odžagano drevo padlo na tla. Tokrat pa je iz neznanega razloga stekel proti podirajočemu drevesu . Ena od vej je psa udarila po telesu in povzročila njegovo smrt. Izguba psa in odgovornost do lovske družine sta ga močno prizadela. Po vrnitvi domov je povedal samo ,da je pes med njegovim delom preganjal divjad nazaj pa se ni vrnil . To pa je bila tudi uradna verzija za vse ostale razen izjem katerim je po dolgih letih resnico zaupal.

NAGAČENI ZAJEC NAMESTO PRAVI

Zajčja jaga je bila nekoč zelo priljubljena. Seveda je bila tudi zastopanost te divjadi v lovišču povsem drugačna kot danes. V času po drugi svetovni vojni so lov izvajali ob pomoči psov vseh mogočih pasem. Največkrat je šlo za naključne mešančke pa še teh ni bilo veliko. Tako so se velikokrat posluževali pomoči mladih vaških fantov. Ti so se gibali med grmičevjem in s pomočjo kolov s katerimi so udarjali po grmovju pred puškine cevi nagnali ubogega zajca kateri si je ravno privoščil zasluženi počitek. Lovi

so se izvajali dopoldan kakor tudi popoldan. Največkrat pa je vse skupaj trajalo celi dan z zaključkom v domači gostilni. Tudi še okrog šestdesetih prejšnjega stoletja so lovci vsako jesensko nedeljo priredili budnico bližnjim vaščanom. Lovci svojim ženam pa že ob pripravah in samem odhodu na zborno mesto. Ostalim v bližini zbornega mesta na sredi vasi pa so za kratenje spanca poskrbeli z neučakanim lajanjem psi. Po prižganih cigaretah se je pasjemu laježu pridružil še kašelj in pa vedno glasnejši govor. Nasploh so se tisti v bližnjih hišah po odhodu lovcev v lovišče kar oddahnili. Med delavnikom pa so lovili v manjših skupinah ali posamezno. Za vse te skupne ali skupinske love pa je bilo značilno ,da je bila v nahrbtniku malica z vsem kar spada zraven in pa polna mera dobre volje. Ta je tudi pogojevala ,da se je ušpičilo marsikatero na račun posameznika kar je polepšalo dan vsem prisotnim. Vsekakor pa je tudi takrat obstajala lovska zavist(fovšija)in pa nastala kakšna kratkotrajna zamera.

Med šalami v zeleni bratovščini pa je še današnje dni ena bolj znanih ta. Lovcu,ki je še posebno rad lovil zajce ob pomoči svojega psa, se je nekega dne nasmehnila sreča in domov je prinesel uplenjenega dolgouhca. Čeprav se je takrat še vse krzno lahko prodalo je tega odrl na meh in ga pričel polniti z oblanci ravno v trenutku ,ko je mimo prišel najbližji sosed. Njuna vhoda v stanovanji sta bila dobesedno eden zraven drugega. Sosed je bil ravno tako lovec in veljal naj bi za eminenco v lovu. Vsaj sam je tako mislil. Med klepetom mu je uplenitelj jasno dal vedeti kaj počne. Kožo zajca naj bi napolnil s pomočjo oblancev in ga na skupnem lovu nekomu nastavil,da bi ga streljal za pravega. Sosed mu je priskočil na pomoč s svojim bogatim znanjem in mu svetoval kako naj zajca pripravi, da bo videti čim bolj naraven. Spotoma pa je tudi zatrjeval ,da ga ni strokovnjaka kateri bi pa njega lahko prelisičil. »Sploh se zajca strelja samo ko beži pred psom, ne pa, ko leži v ložu« je modroval. Nagačeni zajec je tako počakal nedelje in se v nahrbtniku udeležil skupnega lova. Lovci vodniki psov so se počasi pomikali med grmovjem ostali pa so jim počasi sledil ob strani. Presledek med njimi je bil ravno takšen ,da se je zajec iz nahrbtnika preselil pod leskov grm na manjši jasi na katero so prihajali zaostali lovci. Takrat so bili s strani postavljavca glasno opozorjeni:« Pazi zajec pri grmu«. In prvi se je odzval ravno sosed, ki je ob preobrazbi zajčje kože nazaj v zajca nudil strokovno znanje. Ko je po strelu opazil ,da po zraku letijo oblanci je bilo že prepozno. Na ta račun je bila potem kar nekaj časa lovska zamera med sosedoma.

PRAŠIČJA ZAMERA

Zgodilo se je, ko je človek lahko brez koledarja vedel kdaj je pomlad in kdaj zima. To leto se je zima še posebej potrudila, da potrdi svoj sloves. Snega je preko noči zapadlo dobrih 50 centimetrov. Bilo pa je že nekaj dobropisa iz prejšnje pošiljke. Življenje v vasi se je zato še dodatno umirilo in gaz je bilo opaziti samo od hiš proti hlevom. Za družine katere so se preživljale izključno s kmetijstvom to ni predstavljalo nobenega problema. Razen skrbi za domače živali je gospodar kvečjemu popravil kakšne sani,posamezno orodje ,žene pa so si dneve krajšale z izdelavo volnenih oblačil. Povsem drugače pa so na to gledali posamezniki ,ki so si za boljši kos kruha zaposlitev poiskali v uro oddaljenem podjetju. In to v lepem vremenu. Nekateri so pot premagovali z mopedi. Zaradi povečanja števila delavcev je pa že tudi pričel voziti delavski avtobus. Plugov zlasti sodobnejših ni bilo na pretek in zato je ob bogati snežni pošiljki pot ostala neprevozna tudi par dni. Možje ,ki so delali v tovarni so se odločili ,da prevoznost poti zagotovijo s pomočjo lopat. S čiščenjem so pričeli takoj pod vasjo . V skupini je bil tudi lovec kateri je bil poznan kot strastni pripadnik zelene bratovščini. Na stenah v njegovi domači hiši je bilo kaj videti. Z največjim ponosom je obiskovalcu razkazal čekane uplenjenih prašičev in ob tem dodal:« Te tri sem pa vse v enem samem lovu. So kar v krogu plesali okoli mene,kot da ne poznajo strahu«. Med kidanjem si je moral spotoma ogledati vsako sled divjadi katero je zaznal ob poti. Pozornejši je postal na močnejšo gaz ,ki je vodila preko ceste navkreber v hrib in se nadaljevala v grmovje. Gaz in sledi v njej so bile nedvomno prašičje. In to povsem sveže. Telo je bilo v momentu polno adrenalina in nemudoma se je pazljivo odpravil navkreber po sledi. Prišel je do roba grmovja in pod vejami katere je sneg stisnil k tlom poizkušal nadaljevati po sledi. Zaradi upognjenosti pred sabo ni kaj dosti videl je pa kmalu občutil. V njega se je namreč zapodil prašič kateri je počival takoj za samim gozdnim robom. Kljub temu ,da se je na vse načine branil in se zadenjsko umikal je bil kmalu na tleh. Delavci ,ki so stvar opazovali iz ceste so se takoj povzpeli na kraj napada in prašiča pričeli neusmiljeno obdelovati kar z lopatami. Prašič je ocenil ,da je bolje odnehati in se vrniti v varen gozd. Napadeni lovec se z ostalimi spustil do ceste in šele tam zaznal bolečino v predelu trebuha. Preko celotnega je bilo opaziti sled merjaščevega čekana. So pa zimska oblačila očitno preprečila čekanu nadaljevanje poti v notranjost telesa. Tako da jo je napadeni odnesel samo s podpludbami. Nemudoma je odvihral nazaj proti domu in se nato vrnil s puško. Tudi ,ko se je po sledu odpravil drugič mu ni bilo treba iti daleč . Prašič je tudi tokrat takoj napadel nadležnega lovca vendar je ta tokrat imel v rokah močnejše orožje od njegovih čekanov. Takrat ni bilo nobenemu jasno zakaj se prašič ni umaknil dlje od ljudi in zakaj taka napadalnost. Pri pripravi trofeje pa so našli odgovor. Pred tem dogodkom je na prašiča očitno nekdo streljal . V predelu spodnje čeljusti katera je bila povsem prelomljena se je nahajala krogla. Poškodba je žival zelo ovirala pri prehranjevanju kar je bilo opaziti tudi na sami telesni teži. Zaradi slabe izkušnje s človekom je verjetno prašič kuhal zamero in je tudi zato bil še bolj napadalen kot običajno. Med vsemi prašičjimi trofejami je ta na zidu dobila posebno mesto. Na deščici na kateri so bili čekani je bila zraven pritrjena tudi krogla najdena v čeljusti in je verjetno kriva za vso zgodbo.

PES ELEKTRIČAR

Z izvajanjem lova se je v tistih časih pričelo po navadi že z samim odhodom od doma. Sploh lovci ,ki so bili doma na kmetijah so imeli puško največkrat kar pripravljeno v kakšnem kotu ali v najboljšem primeru v omari. Tudi v večjih vaseh je bilo povsem normalno ,da je lovec zapustil svoj dom s puško na rami, ko se je odpravljal v gozd. Mnogim pa je družbo delal tudi njihov lovski pes. Za obisk oddaljenejših revirjem so za prevoz koristili avtobuse kateri so proti plačilu prevoz nudili tudi psom. Posamezniki kateri so imeli v lasti mopede pa so psa namestili kar v improviziran zaboj katerega so pritrdili na majhen prtljažnik za sedežem voznika. Avtomobili pa so bili tiste čase še bolj redki. Sploh pa predragoceni ,da bi v njih prevažali svoje pasje pomočnike. Na jesen ,ko pa je bil lov na zajce v polnem razmahu pa je bilo treba najti kompromisno rešitev. Tako ,da žena ob povratku ne bo bentila zaradi pasjih dlak v avtu in tako ,da se bo lastnik avta lahko pohvalil s svojim psom pred lovskimi tovariši katerim je tudi nudil prevoz na lov. Tako se neko nedeljo dobijo trije navdušenci nad zajčjo jago . Zasedejo prostor v avtomobilu psa pa namestijo kar v prtljažnik kateri se je nahajal v prednjem delu avtomobila. Med vožnjo v lovišče je bila še popolna tema, tako ,da brez luči ni bilo mogoče voziti. Na serpentinah že v samem gozdu pa avto kar naenkrat ostane brez razsvetljave. Tako ,da je moral voznik na hitro zaustaviti. Kakšnega električarskega znanja ravno ni bilo veliko med potniki avtomobila, so pa ocenili ,da je problem nekje v prednjem koncu. Saj prav tam niso delale luči. Po odprtju prtljažnega prostora v katerem je bil stisnjen pasji ponos so kmalu ugotovili v katerem grmu tiči zajec. Pes ,ki vožnje z avtom sploh ni bil vajen je doživljal pravo muko. To si je lajšal tako ,da je pregriznil šop žic katere so vodile do luči in tako nevede zaustavil lovske navdušence. Za nameček pa še pobruhal celoten prtljažni prostor. Z lovom tisti dan ni bilo kaj prida saj je psa električarsko delo in bruhanje povsem dotolklo. Žice so za silo nekako povezali in tudi avto je lastnik uspel očistiti preden ga je videla žena. Si je pa pes na ta račun pridobil novo ime. Ko se je lastnik udeležil naslednjega zbora brez svojega ubogega psa ga je eden od udeležencev povprašal: » A štromarja pa nisi pripeljal s sabo? » in tako psu dal novo ime do konca njegovih dni.

KDOR JE DOBER JE PAČ DOBER

Že od nekdaj je veljalo ,da lovec brez psa sploh ni pravi lovec. Psi v naših krajih so se koristili predvsem za lov na zajca. Posamezniki pa so uživali v lovu na lisice in jazbece. Tu so se razen jazbečarjev zelo proslavili terierji. Bili so ostri in niso imeli spoštovanja do nikogar ne glede na velikost. Težko pa jim je bilo dopovedati kaj pa lovci ne želijo loviti. Ko so lovi potekali v bližini kmetij je bilo dobro ,če je njegov lastnik imel pri sebi kakšen dinar več. Saj je mimo grede pregriznil vrat kakšni kokoši ali podavil domače zajce katere ni obvarovala niti mreža na vratih ,če se je za to odločil. Hišni mačkoni so imeli srečo, če so bili telefonski drogovi v bližini hiše in ne preveč redki. Čisto odpeljalo pa se mu je, ko je enkrat doživel slabo izkušnjo z jazbecem . Tako ,da je le redko kakšen doživel normalno starost. Največ jih je svoje poslanstvo končalo zasutih v jazbinah ali so se iz nje vrnili v takem stanju ,da jim ni bilo več pomoči.

Tako je lovec v spremstvu svojega psa pregledoval domovanja lisic in jazbecev in jih kar nekaj tudi odstrelil. Občasno je pes rabil pomoč ,da se je sploh lahko vrnil iz jame .Ne malo krat sta pregon končala šele drugi dan saj je bil z vsakim dvobojem pes bolj borben. In kot skoraj vsak je tudi ta naletel na jazbeca kateremu ni bil dorasel. Ob povratku iz jame mu je bilo potrebno raztrganine ustnic enostavno zašiti. To mu je lahko naredil edino njegov gospodar tako ,da ga je držal med nogami in mu ob njegovem neprestanem renčanju krpal raztrganine. Zaradi vseh bolečin se je sovraštvo do lisic in jazbecev samo stopnjevalo. Ko sta se z gospodarjem vračala iz uspešnega lova na lisice se je bilo potrebno ustaviti v lovskem domu. Lisica je bila varno spravljena v prtljažnem prostoru pes pa je počival na zadnjem sedežu. Vsaj dokler je bil pod nadzorom. Ker se je okrepčilo v lovskem domu zavleklo pa je pes sklenil ,da z lisico v prtljažniku še nimata poravnanih vseh računov. Ob gospodarjevem prihodu je ves ponosen sedel ob lisici v prtljažniku v katerega je vstopil skozi naslonjalo zadnjega sedeža. Vse skupaj se je stopnjevalo do te mere ,da mu je bilo treba kasneje nameniti milostni strel ,ko se je povsem neprepoznaven privlekel iz jazbine.

TA JE BIL PA RES NAJBOLJŠI PRIJATELJ

Ja, med psom in lovskim gospodarjem se spletejo zelo močne vezi. Vsaj v večini primerov je tako. Tako je kosmatinec deležen velikokrat večje pozornosti kot pa lovčeva boljša polovica. Vendar pa se psi po navadi za to lastniku oddolžijo z ubogljivostjo in dobrim delom s čimer se potem lahko postavi pred svojimi lovskimi tovariši. Mali terier je gospodarju družbo delal največkrat pri lovu na divje prašiče. Hrabrosti mu res ni manjkalo. Tako je na nekem lovu v goščavi kmalu dohitel svinjo z malimi pujski in zadnjega poskušal prijeti ,da je ta cvilil na vse pretege. Svinja je psu kmalu pomagala ,da se je nenačrtovano po zraku vrnil par metrov nižje. Vendar se je ta kot ,da lekcije ni razumel neprestano ponovno zaganjal v zadnji del prašičje kolone. Seveda pa tudi ponavljal zračna vračanja za katera je poskrbela mati svinja.Zaradi slovesa je bil vedno dobrodošel tudi na skupnih lovih. Z gonjači je tisto dopoldne prečesal zajeten kos gozda proti stojiščem. Prav zadnja so bila postavljena po grebenu iz katerega se je bilo mogoče v dolino spustiti samo po eni stezi. Ta je bila speljana pod grebenom, mimo nekdaj dveh mogočnih kmetij, navzdol vklesana preko visokega skalnega previsa in nato pod njim v samo grapo. Na drugi strani pa zopet strmo v hrib do naslednje zapuščene domačije kjer se je sramežljivo razširila v kolovoz. Lovci iz stojišč in gonjači s psi so se zbrali prav pri zadnji kmetiji nad skalnim previsom in se pričeli spuščati proti grapi. Nekateri psi so bili še spuščeni in potrebno jih je bilo še priklicati. Tako je tudi gospodar malega terierja zaostal za kolono lovcev ,ki so se že spustili preko previsa in nadaljevali pot proti lovskemu domu. Po prihodu psa sta se z lovskim prijateljem pričela spuščati po stezi proti previsu. Pes pa jima je sledil. Pred prihodom nad previs je gospodar sklenil, da psa priveže na usnjen jermen zapestje pa je vtaknil skozi zanko na drugem koncu. Steza ob prihodu na sam previs je bila široka za dobro širino čevlja in je bila speljana povsem po robu preko katerega ni bil prijazen pogled v grapo. V tistem trenutku je vodnik psa z zgornjo nogo stopil na v listju pokrito suho vejo in zdrsnil. Si med zdrsom spodsekal še svojo nogo na spodnji strani steze in zdrs nadaljeval preko roba. Psa katerega je imel na jermenu je s svojo težo potegnil za seboj. Ta pa se je na gospodarjevo srečo zataknil za močnejši grm in tako preprečil njegov padec preko previsa. Ob pomoči prijatelja se je ponesrečenec skobacal nazaj na stezo brez omembe vrednih poškodb. Tudi pes se mu je kmalu pridružil za čuda tudi brez večjih poškodb. Le oči je imel popolnoma krvave in verjetno je bila tudi bolečina v vratu kar zajetna nad katero pa se ni pritoževal. S precejšnjo zamudo sta se lovca pridružila ostalim članom v lovskem domu kateri so se že spraševali kje se obirata. Psa pa sta pred tem spravila na res zasluženi počitek v njegovo uto. Prava škoda ,da pes ne more povedati zgodbe kot jo je doživel on. Bi bilo verjetno zanimivo.

Klavžar Drago

LD Otavnik